Vsi okusi neke Slovenke

Bodo besede kdaj postale brez oblike, bo moj glas kdaj brezčasen, bo moj duh kdaj le odplul kamor si bo v trenutku želel. Bo moje telo postalo brez oblike, se bom spojila z vsem in postala bitje Zemlje z vesoljem? Zakaj sem tu?

Mar ni cilj vseh isti, le naše poti so različne?

 Moja duša je zaslišala klic. Najprej je prosila. Potem je bilo srečanje in mir, tišina, nič, a hkrati vse.Zlila sem se z brezčasjem sebe in vsega okoli mene. Časa in prostora ni bilo. Izgubila se je dvojnost življenja, ki ga živimo tukaj. Bilo je vse in bilo je nič. Bila je preteklost, prihodnost, a najbolj od vsega je bila sedanjost. Sedaj se zdi vse stvarstvo pred menoj, saj vse kar sem lahko je stvaritelj, ustvarjalec, kreator. To sem. To si in to smo vsi in edino kar sploh smo in bomo. Zato vsaka naša misel je pomembna. Z njo ustvarjam sebe, svet okoli sebe in življenje.

Odšla je vsa preteklost, prihaja vsa prihodnost, tu z menoj je trenutek zdaj. Brez sodb, sojenj in obsojanj. To je brezčasje mojega življenja. Mar je to bistvo vsega življenja?

“…. zame potovanje poteka samo po poteh, ki imajo srce, samo PO POTI SRCA. Samo po takšni poti potujem, in vreden je le tisti izziv, ki me kliče, naj jo prepotujem vso. In po njej potem potujem, in gledam, gledam neutrudno.”

CARLOS CASTANEDA

Nasprotje LJUBEZNI ne more biti SOVRAŠTVO. Nasprotje ljubezni je lahko le STRAH.

Planet se nam razodeva v novi luči, ne več kot statičen ali cikličen svet, marveč kot arena, v kateri se že nekaj sto milijonov let menja vrsta za vrsto. Velikanski napredek daje slutiti, da bi se ljudje lahko razvijali naprej. Evolucija, ki nas čaka, je najvišja, neogibna kretnja, ki kaže proti skrivnostni prihodnosti, namenjeni živim oblikam…

V nas so skrite sposobnosti preobrazbe

Upravičeno lahko domnevamo, da nas kljub mnogim omejenostim čaka nadaljni napredek, celo nova vrsta evolucije…

Michael Murphy, The future of the body

Sprašujem se, zakaj je v življenju tako lahko iskati KRIVCE in OBTOŽEVATI. Zakaj pa tako blazno težko najti URAVNOTEŽENO POT in MIR.

Moje mnenje je, da samo še bedak verjame, da je za Tibetanske proteste in kaos kriv Dalajlama. Pravzaprav se prav velikokrat vprašam, kako ima lahko nekdo, ki “kroji usodo” nekega naroda, cel svet za bedake in izusti izjavo, da je Dalajlama kriv za izgrede. Če to ni največja oslarija, potem pa ne vem…

Saj bomo dosegli mir, ko bodo generacije omejenih umov in pohlepnežev odšle…do takrat pa bomo vedno in vsepovsod iskali KRIVCE, ki jih pravzaprav ni-le razumno, mirno in usklajeno ne znamo živeti, zato iščemo krivce…

Sončnice že čakajo, da bodo otresala svoja semena in rumeno prekrila polja. A kaj lepšega, ko prične cveteti ljubezen; znotraj, zunaj…vsepovsod. Ko si ženske želijo biti dame moškim in ko si moški želijo biti moški damam. Ko vse diši in cveti. Ko se navdih ne ustavi. Ko je vsak pogled v oči poseben, a le eden usoden. Prebuja se narava in prebuja se ljubezen. Čeprav se ne ve…a čuti se…kot preskok v času…

Čaka nas čudovita pomlad…za vse, ki hrepenimo…

Prineslo nam je virtualni svet, svet ki mu dajemo nov pomen. Svet, kjer se lahko dogaja prav vse, kar se dogaja v realnem življenju, a tam je bolj prikrito, dvoumo in nedokazljivo? V virtualnem svetu ni varanja, četudi seksaš preko spletnega klepeta, tam se lahko izražiš do popolnosti, saj te druga stran ne vidi, ne pozna. Tam je drugačno življenje, ker ga lahko zanikaš, ker ga pravzaprav ni, ker je bolj subtilen in neresničen.

Včeraj sem v Viziti informativne oddaje 24ur zasledila prav vprašanje te tematike. Bilo je vprašanje “Ali je seks preko klepeta varanje partnerja?” Odgovori so bili precej različni. Starejši in domnevno zrelejši posamezniki so odgovarjali, da seks preko klepeta je varanje partnerja. Razmišljanje me je popeljalo da se varanje prevzaprav prične v glavi in če vse skupaj povežemo z varanjem v postelji, torej, ko resnično pride do spolnega odnosa: mož prevara svojo ženo, z žensko ki jo spozna na službeni zabavi. Recimo temu, da je navdih hipen in se zgodi, seksa z žensko, ki jo ne vidi nikoli več. Žal mu je, ker dejansko ljubi svojo ženo. Zaključim s tem, da ta moški res ljubi ženo in iskreno mu je žal, saj mu tista resnično ni nič pomenila. Verjamem-odvisno od iskrenosti izpovedi. Toda, moški ki je s partnerko in se mu misli vsaj trikrat tedensko sučejo okoli druge ženske. Kaj pa je to?

Ali nam virtualni svet prinaša dobro? Je seks preko spletnega klepeta varanje? Ali pornografska vsebina in zadovoljitev ob njej lahko zamenja telesni spolni odnos?

Nedvomno nam virtualni svet prinaša nekaj, kar bomo morali na novo ovrednotiti iz sociološkega, psihološkega vidika, pa tudi drugih manj človeških vidikov.

Intuicija je naravno vodenje duše, ko se pojavi pri človeku, ko je njegov um miren.

PODAJTE ROKO,

ko zapustimo ta svet, s seboj vzamemo le tisto, kar smo oziroma česar nismo storili.

ODPRTA POT,

ko daste svoji intuiciji proste roke, se odprejo neskončne možnosti.

Iz knjige Avtobiografija jogija

Jutri je naš dan!

Dan žena!

Živeli 8. marec!

Danes ga gremo žene žurat!

Morda je le mežik sveže prebujene duše, a dan ki se odpira v kolendarskem marcu se kaže ravno pravšnji za razpletanje misli in čustev ali pa le lastno filozofijo. Dovoljeno je tudi prebujanje melanholije in nostalgije, naj bo, le danes. Sonce me ni prebudilo, prebujala sem se dolgo in matasto, srknila skodelico kave, ki se mi ni zdela tako okusna kot drugikrat,  svoj pogled sem ozrla skozi okno in pričela kopati v globine sebe, a nehote so se preko mojih misli sprehodile tudi druge duše, ki tako ali drugače skačejo in se premetavajo v mojem življenju. Zaključkov ni (še) bilo, a ustvarjanje bo pisano in nikoli videno…

Vsa mogoča vprašanja življenja se mi odpirajo. Ne morem si pomagati, toda še vedno si ne znam razjasniti, zakaj se ljudje prikrajšajo za svoja hrepenenja, zakaj ljudje izberejo varne, enake, monotone poti v življenju, da se izognejo “nepotrebnim” tegobam. Zakaj ljudje delujejo kot roboti, kot do potankosti izdelan stroj družbe? Izberejo pravzaprav strah, saj tako ni bojazni, vse je enako, natančno se ve kakšen in kateri bo naslednji korak…Zakaj? Kakšno prikrajšanje! Že je res, da pogum včasih zahteva tudi bolečino, trpljenje, a slej ko prej se poteza vrne. Včasih se zgodi totalni brodolom in vse se zdi že izgubljeno, žalostno. Toda najlepše sledi, nove dimenzije, novi zagoni in nagrada, ki je pravzaprav dana samemu sebi. Vsaj veš, da si storil vse.

Ljudje se na trenutke resnično zdijo kot mehanizem, ki ga je izdelala družba. Le da mehanizem tu ni mišljen zgolj fizično telo, ciljam na misli, način življenja, ustvarjanja odnosov,… Ko poslušam, slišim že tisočkrat izgovorjene besede. Ko vidim, opazim  vse tisto kar opazim kamorkoli se obrnem. Zdi se mi, kot da opazujem tekoči trak, kjer ljudje stojijo kot nepremičen izdelek, drugi “vladarji” pa jimvsajajo način mišljenja in delovanja. Nekateri delujejo izgubljeno, zmedeno, drugi trdno verjamejo sistemu, ki jih ustvarja.

Toda, zares. Je možno pobegniti družbenemu sistemu, ki nas bombardira s svojimi značilnstmi iz vseh koncev? Je mogoče živeti svoje, lastno? Je možno premagati zasidran strah, vsa načela, vrednote ki nam jih vsaja religija, kultura, vzgoja in si drzniti reči “k vragu z vsem, jaz grem po svoje”?